Potapljanje s potapljaškim skafandrom ima na Slovenskem zelo dolgo tradicijo. Prvi začetki segajo v obdobje Avstro-ogrske, v nekoliko manjšem obsegu pa tudi v obdobje Kraljevine Italije. Tako v primeru Avstro-ogrske kot tudi v primeru Kraljevine Italije sta ključni vlogi pri začetkih potapljanja odigrali vojni mornarici.

Upoštevajoč dimenzije tedanjega časa, je namreč potapljaška oprema, ki sta jo uporabljali obe mornarici, predstavljala zelo drag in vrhunski znanstveno tehnološki dosežek. Zato ni nenavadno, da si je prav vojska oz. vojna mornarica lahko prva privoščila tovrstno opremo, za katero tedaj še ni bila povsem znana njena uporabna vrednost na t.i. civilnem področju. Uporaba potapljaške opreme na področju ribištva, gradbeništva, ladjedelništva, pa tudi podvodnih raziskav, se je razmahnila šele nekaj desetletij kasneje. Tedanja potapljaška oprema se je namreč izkazala kot vsestransko izjemno uporabna in genialna tehnološka rešitev na zelo širokem področju. V svoji zasnovi je ostala skoraj nespremenjena več kot 100 let, kar si pri drugih, prav tako pomembnih tehnoloških izumih, danes težko predstavljamo. V vojnih mornaricah je bilo zelo kvalitetno tudi usposabljanje potapljačev in sicer za različne vrste potapljaških specialnosti. Zato ne preseneča, da so številni potapljači, ki so bili sprva izurjeni v različnih vojaških enotah, kasneje nadaljevali zelo uspešno profesionalno pot tudi na civilnem področju.

V Avstro-ogrski C.K. vojni mornarici je bila potapljaška služba uvedena okoli leta 1866. Oktobra leta 1866 je namreč diplomatski predstavnik Avstro-ogrske iz Londona sporočil mornariškemu poveljstvu v Pulo, da jim je bila iz Anglije poslana potapljaška oprema. Istega leta so v Avstro-ogrski C.K. vojni mornarici v Puli prejeli in testirali francosko opremo Rouquayrol-Denayrouze. Francoza August Denayrouze in Benoit Rouquayrol sta takšen tip opreme patentirala komaj leta 1864, proizvajati pa sta jo pričela leta 1865. Skafander je poleg potapljaške čelade imel še poseben hrbtni regulator. Takšen tip opreme je ostal v uradni uporabi Avstro-ogrske C.K. vonje mornarice vse do konca prve svetovne vojne, t.j. do leta 1918.

Kmalu (ali morda celo vzporedno) z uvedbo opreme tipa Rouquayrol-Denayrouze v Avstro-ogrsko C.K. vojno mornarico so za potrebe svojega delovanja postopoma začele uvažati potapljaško opremo iz Anglije tudi Pomorska pristaniška uprava iz Trsta (Governo centrale Marittimo di Trieste) nekaj kasneje pa tudi avstrijski Lloyd iz Trsta (Lloyd Austriaco di Trieste). Ta oprema je bila klasičnega tipa in znamke Heinke ali Siebe Gorman. Angleško potapljaško opremo so zatem pričele nabavljati tudi nekatere ribiške družbe in zadruge iz Pirana, Trsta, Krapnja in Zlarina. Prav ribiška družba iz Pirana je pričela med prvimi uporabljati takšno opremo. V Krapnju pa je bil npr. izučen prvi potapljač v skafandru šele leta 1893. Leta 1896 se mu je pridružil že drugi potapljač. Zanimivo pri tem pa je, da sta krapanjske potapljače začela usposabljati prav potapljača iz Pirana, prvo opremo pa je krapljanom podarila Pomorska pristaniška uprava iz Trsta.

Poleg potapljaške čelade in hrbtnega regulatorja proizvajalca Rouquayrol-Denayrouze je Avstro-ogrska C.K. vojna mornarica kasneje pričela uporabljati še opremo istega tipa vendar od nemških proizvajalcev Ludwig von Bremen,  Franz Clouth in drugih.

V Italijanski vojni mornarici (še prej pa tudi v Avstro-ogrski C.K. vojni mornarici) se je usposobilo tudi veliko kontovelskih potapljačev slovenske narodnosti (danes se Kontovel nahaja v Italiji), ki so se kasneje zaposlili v različnih potapljaških podjetjih. Kontovelski potapljači predstavljajo svojevrsten fenomen, saj ni znano, da bi na celinskem delu obale bila v kateremkoli drugem kraju prisotna tako številčna populacija v tako redkem poklicu.

V Jugoslovanski Kraljevski mornarici je bila potapljaška služba uvedena leta 1927, ko so v Tivtu pričeli izvajati tudi prvi tečaj za težke potapljače. Do leta 1941 je bilo izvedenih več kot 40 tečajev, ki jih je opravilo nad 200 tečajnikov (večinoma podmorničarjev) iz vrst oficirjev, podoficirjev in mornarjev. Udeležilo se jih je tudi nekaj delavcev iz mornariške remontne ladjedelnice v Tivtu. Oprema, ki so jo uporabljali v Jugoslovanski Kraljevski mornarici je bila izključno znamke Siebe Gorman.

Na Visu je leta 1943 začela delovati prva partizanska potapljaška skupina. Ti so kasneje po vojni prešli v enote JVM ali pa v podjetje Brodospas. Naloga partizanskih potapljačev je bila dvigovanje potopljenih ladij, gradnja novih pomolov in obal (predvsem na otoku Vis), iskanje in deaktiviranje morskih min (zaradi pridobivanja razstreliva), ali premeščanje sovražnikovih morskih min na nove lokacije na katerih so plule sovražnikove ladje. Oprema, ki so jo uporabljali partizanski pomorščaki je izvirala v glavnem iz razpadle Jugoslovanske Kraljevske mornarice. Nekaj opreme pa je bilo še iz obdobja Avstro-ogrske. Posamezna oprema je izhajala tudi od nekaterih ribiških družb in zadrug ali pa je bila prevzeta od razpadle italijanske vojske oz. zaplenjena od nemške vojske.

Po drugi svetovni vojni se je v potapljaških enotah Jugoslovanske vojne mornarice uporabljala še bolj raznovrstna potapljaška oprema. Prva je še izhajala od partizanskih potapljaških enot. Nekaj so jim jo kasneje dobavili še zahodni zavezniki v okviru pomoči UNRRA. To je bila v večini stara rabljena vojaška potapljaška oprema ameriških in angleških proizvajalcev iz obdobja druge svetovne vojne. Postopoma se je potapljaška oprema v Jugoslovanski vojni mornarici (JVM) poenotila. Tako je potapljaška čelada z ovalno oprsnico na 12 vijakov znamke Siebe Gorman postal del standardne mornariške potapljaške opreme.

Leta 1969 je nekaj potapljačev JVM odšlo v Sovjetsko zvezo na usposabljanje za potapljanje z globinsko potapljaško opremo s helijem, s katerim se je lahko potapljalo do globine 200 m.

Nekaj potapljaških skafandrov, potapljaških čelad in ostale opreme, ki so jih na slovenskem uporabljali naši potapljači, se je ohranilo do današnjega dne. Ti predmeti so razstavljeni v Muzeju podvodnih dejavnosti v Piranu, o zgodovini našega potapljanja pa se lahko podrobneje seznanite tudi v knjigi Potapljaški skafandri na Slovenskem.